Pred pisanjem sem imela vedno zadržke. Nisem znala umestiti vejic, sklanjati, ustvarjati besedila … Vse mi je delalo preglavice že od osnovne šole. Menjavala sem črke in številke. Malo diši po disleksiji, kajne? Številke so bile zame preproste in logične. Ampak pisanje spisov, to pa ne. Kaj pa nastopanje? Ne, prevelika trema. Tako je bilo vse do prelomnice, ko je v moje življenje stopila metoda P.E.C.A.®. Veste, kaj pomeni zadnja kratica v besedi P.E.C.A.? Advancement. Osebni napredek, ki sem ga doživela. In igrala. V gledaliških igrah. Skupaj s sončki in svetovalci po metodi P.E.C.A.®. In zapisala nekaj zgodbic. »Zgodbic? Kaj nisi zapisala, da ne znaš umestiti vejic in zapisati stavkov?« me boste vprašali. Še danes kakšno izpustim ali dodam, ampak napredujem in s pomočjo Milosti delam male, ampak zame velike korake.
